Beina prostovoljska izkušnja preko Evropske solidarnostne enote se je skoraj zaključila. O času, ki ga je preživela kot prostovoljka v CZM, je pripravila zapis, ki vam nudi vpogled v njeno izkušnjo.
“Živjo, tukaj spet Bea. Z vami želim deliti še en pomemben del svoje poti in vas popeljati na svojo izkušnjo prostovoljstva. Najprej pa bi vam rada bolje razložila, kaj pomeni biti del dolgoročnega individualnega prostovoljskega ESC projekta.
Evropska solidarnostna enota (ESC) je izjemen program Evropske unije, ki mladim med 18. in 30. letom omogoča sodelovanje v prostovoljskih projektih po vsej Evropi in partnerskih državah, z namenom spodbujanja solidarnosti, aktivnega državljanstva in socialne vključenosti. Sodelovati v izkušnji ESC pomeni, da od dveh tednov do enega leta živiš kot domačin v drugi državi, kjer sodeluješ z organizacijami ter lokalno skupnostjo, ki dela za skupno dobro. Področij, kjer lahko prispevaš, je veliko: izobraževanje, varstvo okolja, socialna vključenost, kultura, šport in še mnoga druga. Udeleženci imajo v takšnih projektih krito nastanitev, prehrano, zavarovanje, povračilo potnih stroškov, mesečno podporo za osebne stroške in jezikovni tečaj. V organizaciji gostiteljici sta na voljo tudi tutor ter mentor, ki pomagata udeležencem, da se v novi državi počutijo kot doma.
Zaradi vsega tega je ESC edinstvena priložnost, v celoti financirana s strani Evropske unije. Skozi izkušnjo osebno rasteš, se naučiš živeti v multikulturnem okolju, razvijaš nove jezikovne, poklicne in medkulturne kompetence, spoznaš ljudi z vse Evrope in obogatiš svojo pot z Youthpassom certifikatom, uradnim potrdilom, ki priznava vse pridobljene veščine.
Zdaj, ko veste, kaj je projekt ESC, pa vas želim popeljati skozi svojo izkušnjo.
Pred enim letom si nisem mogla predstavljati, da bom sprejela tako pomembno odločitev kot je oditi in se za daljše obdobje preseliti daleč od doma. Nisem se počutila dovolj močno, niti nisem verjela, da imam potrebne sposobnosti. A vendarle sem tukaj.
Vse se je začelo iz potrebe – po koncu srednje šole najti smer študija, ki me bo veselila. Iskala sem nekaj, kar bi me navdihnilo, nekaj, ob čemer bi se počutila živo in koristno. Tako sem odkrila čudovit svet mobilnostnih projektov. Imela sem srečo, da sem spoznala kompetentne ljudi, ki so me znali usmerjati in mi pokazati priložnosti, ki so mi najbolj ustrezale.
Ključno je bilo tudi zaupanje mojih staršev, ki so verjeli vame že od začetka. Ponos v njihovih očeh mi je dal moč, da verjamem vase in, da imam več samozavesti.
Ko sem našla pravi projekt in poslala prijavo, mi ni preostalo drugega kot čakanje. In verjemite mi, čakanje je bilo najtežje. Nisem vedela ali bom izbrana, nisem mogla načrtovati naslednjih mesecev, živela sem v negotovosti – vse to je zame predstavljalo velik stres. Ko pa je končno prispel pozitiven odgovor gostiteljske organizacije, so se strahovi začeli zmanjševati in z navdušenjem sem se lahko posvetila pripravam na odhod.
Posloviti se od družine in prijateljev ni bilo lahko, in še danes me občasno prevzame domotožje. A vsaka solza je bila poplačana z izkušnjo, ki jo živim.
Ko sem prišla sem, je bilo izzivov veliko. Naučiti sem se morala živeti sama in prevzeti vsakodnevne odgovornosti, ki sem jih prej jemala za samoumevne: kuhanje, pranje perila, pospravljanje doma. Seveda je bil tudi začetek dela v mladinskem centru velik preizkus. Še vedno se spomnim vznemirjenja prvih dni. Morala sem se naučiti vse od začetka, spoznati sodelavke (ki se jim iz srca zahvaljujem, da so me sprejele in mi že od prvega dne pomagale, tako da sem se takoj počutila del ekipe) ter nato srečati otroke in mlade, ki obiskujejo CZM. Imela sem priložnost načrtovati in organizirati dejavnosti za dnevni center in pri tem odkrivati ne le novega delovnega okolja, temveč tudi veselja do neprestanega učenja in občutka, da sem koristna. Celotna izkušnja me je neizmerno osrečila. Spoznala sem čudovite ljudi, s katerimi sem ustvarila prijetno in harmonično okolje. Vse, kar me je sprva strašilo, je zdaj del moje rutine. Izzive, ki so se mi prej zdeli nepremagljivi, danes premagujem z večjo gotovostjo, saj se zavedam svojih sposobnosti in tega, kar sem odkrila v sebi.
Poleg staršev se želim zahvaliti tudi fantu. Kljub razdalji je vedno stal ob meni, mi pomagal, da sem to izkušnjo preživela mirno in videla vse pozitivne plati, ki mi jih je prinesla odločitev, da postanem ESC prostovoljka. Razmerje na daljavo ni lahko, a mi je zavedanje, da imam tako trdno in iskreno oporo, dalo še dodatno moč. Spremenila so se tudi prijateljstva, ki niso več čisto enaka kot doma. Zaradi tega sem veliko razmišljala o sebi in drugih in to me je še dodatno osebnostno obogatilo.
Kar zadeva moj prostovoljski projekt v CZM, moram reči, da so tedni in meseci prehitro minili. Čas tukaj je bil intenzivno preživet, poln dogodkov, učenja in odkritij, ki so me globoko obogatili. Zato sem se odločila, da projekt podaljšam za en mesec. Želela sem v celoti izkusiti to priložnost, ki me ni naučila le sodelovati z drugimi, ampak predvsem delati na sebi, prepoznati svoje močne točke in šibkosti, ter celo najti novo smer zanimanja, ki me bo spremljala v prihodnosti. Zahvaljujoč vsemu temu sem se po več kot letu dni po končani srednji šoli odločila, da nadaljujem študij. Tokrat polna samozavedanja in motivacije.
Ko razmišljam o celotni poti, vem, da mi je ta priložnosti in vsi ljudje, ki so prispevali, da je bila mogoča, dali ogromno. Žal projekti kot je ta, niso tako poznani, kot bi morali biti. Ravno zato upam, da bo moje pričevanje koristilo vsem, ki iščejo svoje mesto pod soncem ali se morda počutijo nekoliko izgubljene in negotove. Iskreno priporočam, da obiščete spletni portal Evropske solidarnostne enote (Evropski mladinski portal) in raziščete neskončne možnosti, ki jih ponuja.
Na koncu pa ogromna hvala vsem – moji družini, fantu, prijateljem, novim ljudem, ki sem jih srečala na tej poti in, ki so s svojo prisotnostjo prispevali k temu, da sem postala boljša oseba. Brez vas nič od tega ne bi bilo enako. Hvala.”
Bea
