Zakaj pisati dnevnik?

V času vladnih ukrepov smo veliko ali v krogu najožje družine. Manjka nam družbe, pogovorov v živo. Marsikomu v tej situaciji pomaga pisanje dnevnika. Taka je tudi Domžalčanka, ustvarjalka Instagram in Facebook profila Na svetu si, ki razkriva, zakaj se je sama odločila za pisanje dnevnika.

Zakaj pišem dnevnik?

Pišem, ker mi to paše. Pišem, ker je meni fajn pisati. 😊 To je zame kot hobi. Včasih se je preprosto lepo umakniti v nek kot, razmisliti, urediti misli, izbrati besede in nekaj napisati. Rada sestavljam stavke in beležim dogodke oziroma spomine.

Ni treba, da je moj slog pisanja »vrhunski« in vsem všeč, važno je, da je všeč meni. Zato pač pišem. Ustvarjam. Kreiram. Seveda si želim dobiti kak lajk, tega si vsak želi. Vsak lajk je zame potrditev, da je nekdo prebral mojo objavo in da je besedilo solidno napisano ali pa vsebina zanimiva. Pa vendar … Ne pišem zato, da bi ugajala množici, pišem predvsem zase, predvsem zato, da se izrazim, da zabeležim svoje spomine in da povem prijateljem, kaj se mi dogaja.

Če je komu moje pisanje všeč, toliko bolje. Če sem jaz vesela in če moje prijateljice lajkajo mojo objavo, si mislim, da so vesele z menoj. Tudi jaz berem in gledam profile drugih ustvarjalcev in kadar mi je njihova fotka ali zapis všeč, lajkam objavo.

Pišem, da zabeležim in pokažem svoje življenje. Pišem, da pokažem svoj pogled na svet, svoj pogled na danes. Želim si nekoč, enkrat v življenju, napisati knjigo. Zdaj nisem pripravljena začeti s pisanjem svoje knjige, sem pa pripravljena pisati mini dnevnik o koroni in malih vsakodnevnih dogodkih.

Pišem, ker je meni zanimivo pogledati moje lastne zapise in fotografije za nazaj. Neverjetno, se včasih začudim. Toliko je že minilo. Če ne bi imela teh zapisov, bi komajda še vedela, da je res bilo tako. V Nemčiji sem precej redno pisala, to je bilo moje obdobje dnevnika ekovasi. Zdaj spet bolj redno objavljam, tokrat imamo obdobje korona virusa. Ko bo vse to minilo in bomo pogledali nazaj, bomo rekli … Saj ne more biti res … Ampak je bilo res. Zapisi in fotke bodo ostali. Čas in situacija, v kateri smo, sta izjemna. Zgodovinska. Pa tudi zoprna, omejujoča, negotova … Ravno prav za pisanje dnevnika.

Pišem, ker mi to koristi. Dobro mi dene, ko namenoma iščem lepe motive za fotko v naravi. Moje fotografije so res popolnoma amaterske, fotografiram z avtomatskimi nastavitvami na telefonu, čez pa dam IG filter. Vseeno mi to zadošča. Slike me spomnijo na tisti  trenutek nekoč, besedilo pod sliko pa tudi.

Tudi sestavljanje besedila mi koristi. Skozi pisanje se izražam. Včasih je moj dan lep in včasih moj dan ni lep. Takrat se lahko potrudim, da najdem kaj dobrega v svojem ne-najboljšem dnevu. Lahko pa napišem, da je bil dan beden in da bo jutri bolje. V vsakem primeru mi pisanje dnevnika koristi. Zdi se mi, da sem zaradi pisanja dnevnika bolj hvaležna in bolj pozorna na male drobne lepe stvari.

Še nekaj. Pogosto v objavi ne napišem vsega. Spustim vse, kar je preveč osebno, da bi delila. Tisto, kar je zame privat, ostane samo zame. Se pa vseeno potrudim napisati kaj življenjskega. Gotovo se kdo najde v mojih besedah.

Zdaj smo prisiljeni biti daleč. Internet in telefoni nam pomagajo, da smo vsaj malo bolj blizu. Vabim te, da pogledaš moj IG ali FB in vabim te, da napišeš kak dnevniški zapis o svojem doživljaju korone. Zase v papirnat dnevnik ali pa javno. Mogoče postane pisanje tudi tvoj hobi. 😊  






Prejšnji
Druga delavnica keramike
Naslednji
Božična hrana: Doro wat






X
X