Minuli teden je potekal evropski teden športa. Ob tej priložnosti je RTV Slovenija opravil intervju z Gregorjem Starcem, profesorjem in raziskovalcem na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Ta opozarja, da je gibalni razvoj otrok še vedno na bistveno nižji ravni kot pred epidemijo.
Gregor Starc je skupaj s sodelavci na Fakulteti za šport analiziral 70 odstotkov podatkov šol za šolsko leto 2022/23.
“Podatki kažejo, da se na gibalnem razvoju otrok in mladostnikov še vedno odražajo resne negativne posledice zapiranja šol, onemogočanja športne vadbe in omejevanja gibanja, ki so jih prizadeli v letih 2020 in 2021. Tako kot je država odgovorna za dovoljevanje gradnje na poplavnih območjih in danes pravilno pomaga prizadetim, je neposredno odgovorna tudi za sprejemanje ukrepov za zajezitev epidemije covida-19, ki je najbolj prizadela ravno otroke in mladostnike. Žal je v tem primeru država tiho in v dveh letih po epidemiji za prizadete generacije otrok in mladostnikov ni naredila skoraj nič.”
Slovenija je enotna, da je treba pomagati pri sanaciji poplav oziroma poplačati škodo, na drugi strani pa se ne zavedamo, da nas v prihodnosti čaka veliko večji strošek ali izpad dohodkov, če otrokom in mladostnikom ne bomo zagotovili ustreznega telesnega in gibalnega razvoja, opozarja Gregor Starc: “Splošna vzdržljivost otrok ob koncu osnovne šole je namreč v šolskem letu 2022/23 ostala tri odstotke nižja, kot je bila v šolskem letu 2018/19, ob koncu srednje šole pa je nižja kar za 11 odstotkov. To pomeni, da v nadaljnje življenje, ko telesna dejavnost postane zgolj odločitev posameznika, ne pa del rednega učnega procesa kot poprej, pošiljamo mlade, ki bodo za 11 odstotkov manj delovno učinkoviti, ob tem pa bodo tudi z vidika zdravja podvrženi bistveno višjim tveganjem.”
Ob tem Starc poudarja, da je mit, da se morajo starši skupaj z otroki ukvarjati s športom. “Zavedati se je treba, da starši v zgodovini niso bili tisti, ki so otroke spodbujali k telesni vadbi in je to ‘izum’ moderne dobe, ki pa je bil vedno bolj ideja kot dejanska praksa. Starši se skupaj z otroki in mladostniki ukvarjajo s precej malo telesnimi dejavnostmi. Še najpogosteje je to pohodništvo in kolesarjenje v obliki družinskih izletov, medtem ko starši pri večini drugih športnih dejavnostih niso enakovreden partner otrok, saj jim včasih niso dorasli, včasih pa so preveč superiorni,” poudarja. Prav tako pa je napačna predpostavka, da je gibanje otrokova naravna potreba. “Prakse sodobnih otrok nam dokazujejo, da nikakor ni tako, saj so otroci sposobni ves prosti čas preživeti za zaslonom, ne da bi pomislili na gibanje ali doživeli kakšno stisko, ker se ne gibajo. Tudi tukaj je vloga staršev seveda zelo pomembna, ker smo starši tisti, ki lahko otrokom omejimo dostop do zaslonske tehnologije. Žal mnogi starši mislijo, da je uporaba sodobne tehnologije za otroka koristna in da bo s tem imel konkurenčno prednost. Zaradi digitalnih tehnologij so otroci bistveno manj pismeni, kot so bili nekoč. Na Švedskem so se zgrda naučili, kaj se zgodi, če v šole vpelješ tablice in digitalne učbenike. Otroci so v nekaj letih postali bistveno manj pismeni in zdaj Švedska dela obrat za 180 stopinj nazaj k papirnatim knjigam, pri nas pa žal celo ministrstvo za izobraževanje zasleduje idejo e-torbe. To pa še potrjuje prej omenjene zablode staršev.”
Sam rešitev vidi v dodatni uri športne vzgoje.
